Mudna dol, Nebesa, Primorski Klek, Crni vrh

nedelja, marec 24, 2019

Mudna dol, Nebesa, Primorski Klek, Crni vrh

Pravijo, da gre v tretje rado. Res je šlo zlahka in bilo je ena a. Tokrat je žareča krogla, ki daje našemu planetu še bolj privlačno podobo, kot jo ima že po sebi, razsipavala svetlobo, ožarjala trave in gozd ter skale in snežne zaplate. Jutro se je že prevešalo v dopoldne, ko sva z B. T. stopala po dolini in se s hitrimi koraki približevala soteski Mudna dol. Skoznjo vodi označena pot z dvema ali tremi kratkimi zavarovanimi odseki in vstop vanjo je pokuk v še en kotiček prav posebne dežele imenovane Grobniške Alpe. Včasih ozka, na mestih strma in ponekod kar prostorna ponuja vse, kar si lahko želiš za dober začetek ture. Na izstopu iz nje naročja te objamejo v tem času še vedno suhe, lesketajoče trave, po katerih te nadaljnja pot proti vzhodu pripelje do Nebes, vrha, kjer vstopiš v preteklost, v čas Kraljevine Jugoslavije, ki je vzdolž rapalske meje začela leta 1935 z gradnjo utrdb. Obrambno linijo, ki so jo le-te zarisovale, so poimenovali po generalu Leonu Rupniku. Iz teh časov se je do danes na Nebesih ohranilo nekaj zdrobljenega betona in jašek, ki je bil bržčas vhod v podzemni prostor. Drugo je pometla zgodovina in zabrisal čas, čas, ki je naju spomnil, da se velja podvizati proti Kleku. Nanj naj bi vodili dve markirani poti, ena z zahoda, po kateri sva se nameravala povzpeti, a je nisva našla, zato sva se vsak po svoji presoji zapodila v klanec, in druga s severa. Po slednji sva sestopila in kaj kmalu v osojah naletela na zaplate snega z vtisnjenimi šapami medveda. Tokrat so bile malo manjše kot zadnjikrat, a zadosti velike, da sem v nadaljevanju poti vztrajala v glasnem govorjenju. Ob mojem skoraj dretju sva prišla na Crni vrh, s katerega sestop se mi je zdel vrhunec dneva. Zgodil se je po skalnatem grebenu, kjer je bil pravi užitek poskakovati s skale na skalo, se tu in tam prijeti za kak dober grif in stopiti na nižjo polico. Ob vznožju sva naletela na belo cesto in po njej dosegla prečno pot do Istočnega grebena (Vzhodni greben). Po njem sva ob večerni zarji dosegla dolino, po kateri sva jo že dopoldne mahala proti Mudni doli. Do avta ni bilo daleč, bila pa je tema in moja čelka ni najbolje svetila. Bolj kot ne po občutku sva nekaj sto metrov pred izhodiščem zopet naletela na markacije in ob njih naredila še zadnje korake iztekajoče se ture.