Špilje, Napa, Pakleno južni vrh

nedelja, marec 31, 2019

Špilje, Napa, Pakleno južni vrh

4 ture, 3-krat odtisi kosmatinca

Toplo jutro je napovedovalo, da bo čelo zakrival klobuk, pod katerim bodo po obrazu polzele komaj opazne potne kaplje. Napovedi oz. tiha premlevanja so se uresničila že na začetku poti, ki čez Podplanino pripelje do razpotja na sedlu Planina. V nadaljevanju je toplota popustila, saj je pot proti želenim vzpetinam zavila v gozd in se zdaj zložno vzpenjala, zdaj spuščala med suhimi in strohnelimi debli, na gosto prekritimi z lesnimi gobami. V tem vilinsko čudovitem gozdu se je tu in tam še našla zaplata snega in na eni teh je kosmatinec nehote opozoril na svojo prisotnost in me spravil v tisto posebno, včasih bolj, včasih manj nelagodno počutje, ki se pritihotapi ob zavedanju njegove potencialne bližine. Do Špilje, kjer je tudi kontrolna točka štampiljčkarjev, ki se odločijo obresti vse kotičke, navedene v dnevniku Planinarski putevi Hahlića kroz Pakleno do Nebesa, se je vznemirjenje poleglo. Njegovo mesto je začela zasedati prevzetost nad lepoto naravnih skalnih gradov in do označbe za težji vzpon na Napo so bili odtisi v snegu že stvar preteklosti. Vzpon je postregel z nekaj kratkimi in strmimi mesti, med katerimi po objetktivni nevarnosti izstopa prvi skok, kjer ni dobro prijeti velike zagozdene skale, saj si jo lahko poklopimo na glavo. Na njeni desni se v kompaktni skali najdejo grifki, res pa je, da vrtijo. Ta dostop na Napo ni označen, pod vrhom pa se združi z lažjim, markiranim dostopom. Tako se je potep vedno bolj odvijal v smeri poplezavanja in skakanja prek skalnih razpok, ki dosežejo kulminacijo tik pod najvišjo točko južnega vrha Paklena v fenomenu poimenovanem Bucov plato. To ni ploščad, četudi se bežnemu opazovalcu kaže kot takšna, ampak je zbir stebrov, ki se dvigajo približno enako visoko. Narava nad Grobniškim poljem mi na vsakem koraku dokazuje svojo enkratnost in prepričuje z arhitekturno umetelnostjo. Sestop je bil hiter in po že znani mi poti Preko kolci (čez kole).