Vidalj, Fratar, Suhi vrh

od mladega planinca k staremu bolderašu

Čisto po naključju sem se s prstom na zemljevidu ustavila na Fratru. Izgledal je zadosti zanimiv, da sem o njem in sosednjih vzpetinah začela iskati zapise. Markirane poti so lepo opisane, o nemarkiranih in mnogokje s travami poraščenih južnih grebenih pa nisem našla kaj prida; pravzaprav skoraj ničesar oprijemljivega. A zakaj bi se pretirano ubadala z iskanjem opisov, ko lahko sama raziščem, kaj ponujajo Grobniške Alpe. 

Za nameček povabim na potep M. J., ki je kot otrok zvesto hodil na potepe s planinskim društvom, pozneje ga je prevzela alpinistika, ki ji je sledilo obdobje eminentnih, brezpotnih tur, temu pa navdušenje nad kratkimi in dolgimi športnimi smermi. A s tem se štorija ne konča, saj kot radi rečejo: "Bolj star, bolj nor," se je v zadnjih letih zakopal v bolderiranje.

Kakorkoli, oba sva se strinjala, da gre za uživaški potep, zato sva se na poti do izhodišča, ki je bilo za vasjo Podkilavac, pri mostičku čez potok Zala, kar dvakrat ustavila na dolgo kavo; dolgo v dobesednem in prenesenem pomenu. Ko sva se končno, kot bi dejali na Hrvaškem, lagano sportski dokotrljala na področje poimenovano Rastočine, sva oprtala majhna nahrbtnika in se po beli cesti, v spremstvu markacij odpravila proti vzhodu. Rdeče-bele oznake sva zapustila na mestu, kjer se v levo odcepi pot proti grebenu, ki mestoma kljub zobu časa še ohranja videz nekdaj široke in udobne mulatjere,  ter se pozneje med travami spremeni v ozko, a vseskozi dobro sledljivo stezico. Nepričakovano udobna potka je pri meni povzročila neslišno godrnjanje: "Nič ne bo z raziskovalno žilico, saj je uhojeno kot bi se po poti dnevo pomikale karavane." A srečala nisva nikogar. Tudi ko sva se začela spuščati z Vidalja, zadnjega vrha v Zahodnem grebenu nad sotesko Mudna dol (ime sem izvedela po povratku), in treščila ob markacije, po katerih sva se napotila v smeri koče Hahlić, ni bilo žive duše. Na odcepu za Fratar se M. J. odloči, da ima dovolj, saj ga je vendar, že preden je začel potep, bolel hrbet, čemur je kmalu sledilo jamranje o bolečih kolkih, na koncu pa so se uprla tudi kolena. Pravzaprav to še ni bilo vse! Tik preden sva se razšla, je pridal, da tudi glava ni v redu. Če ga ne bi poznala, bi poklicala GRS. A ker ga in celo zelo dobro, vem da bi morala preveriti njegovo čelo, če ne bi jamral. Tako se je odpravil po prečni poti do planinske koče, sama pa sem urno stopila proti Fratru in Suhemu vrhu, da me ne bi predolgo čakal pred zaprtimi vrati. Ko sem jo po dobri uri primahala do koče in skozi okno uzrla obraz, sem bila prezadovoljna, saj sem vedela, da sotrpinu ni bilo treba zmrzovati in se skrivati pred vetrom na kakšnem zatišnem mestu okoli koče. Zadovoljna sem si privoščila kofetek in čez približno pol ure sva skupaj nadaljevala proti zahodu, nato pa po zelo zanimivem nemarkiranem grebenčku proti jugu do avta.

S postanki vred sva v 6-ih urah obredla dva nemarkirana grebenčka, vmes pa prehodila tudi nekaj markiranih odsekov. Višincev se je nabralo kot na kakšni ne predolgi tudi v Alpah 1160, dolžinskih  pa je telefonček nameril kar 17000.

Proti oblakom

Vilinska mulatjera

Zahodni greben (nad Mudnim dolom) proti Vidalju

Izza boršta, v katerem so bukve na las podobne tistim v Hudičevem borštu, kuka Vidalj

V meglo zaviti Fratar na levi in Osoje na desni z Vidalja

Južna pot na Fratar

Krasno je, tudi megla in veter nista mogla pokvariti razpoloženja

Fratar - magično, četudi brez razgledov 

Po grebenčku proti Z navzdol

Nato še na Suhi vrh - le od kod poimenovanje ;-)

Na vrhu je pravo plesišče; robato, a prostrano...

...s pogledom na Dnić levo in Čunino glavo desno

Dom Hahlić je vse leto odprt med vikendi

Kal pod domom

Veter preganja oblake, odpira se proti Platku

Sramežljivo soncu mežikata tudi Suhi vrh in Fratar

Proti morju, proti Učki; sestop po skalnatem grebenu poraščenem z borovci.

Ritem življenja jim narekuje burja

S sotrpinom debatirava o zanimivem grebenčku pod nama

Variacije časa