Prah se dviga za jeklenim konjičkom, ko se približujem zaselku Bezje, ki sodi k Selu nad Polhovim Gradcem. Kmalu za zadnjimi hišami zagledam z enega prejšnjih potepov poznano mi kapelico, ob kateri je nekaj parkirnih mest. Na glavo poveznem trak in že strumno korakam nazaj po travnikih nad hišami, nato navkreber proti Gradišču (791 m) in prečno v loku pod Polančev vrh (907 m), kjer zapustim pot, da se povzpnem na njegovo teme. Sestopim do ceste, ki vodi proti cerkvici sv. Ožbolta. Za cerkvijo udenem pot, ki skozi gozd pripelje na cesto malo pred Tomažkovim vrhom (734 m). Domačinka na vprašanje o povratku hiti z razlago, da kar po cesti, saj da skozi gozd najdejo samo oni. A tista črtkana linija na zemljevidu mi ne da miru. Ko sem za hišo skrita njenemu pogledu, smuknem na vlako ter po njej prečno do njenega konca in naprej, dokler nad sabo ne zagledam druge vlake. V dveh skokih sem čez graben in že se vzpenjam po drseči, a kratki strmini do naslednje vlake, ki čez čas pripelje do kmetije z zelo glasnim in nič kaj priljudnim bernardincem. Domača otroka vzklikata, da se bo pomiril, a mimohod je vseeno precej na trnih, saj bi sila velikega, proti meni zaganjajočega se štirinožca kaj lahko strgala verigo. Huh, ni mu uspelo, kar pomeni, da meni je 😏 - tokrat sem odnesla celo kožo, a o naslednjem srečanju s hudim velikanom bom raje še malo premislila. Do ceste Škofja Loka - Bezje se spustim kot bi trenil, od tam po ovinkasti cesti do kapelice pa tudi ni daleč.
 |
| Proti Tošču, pod njim cerkvica sv. Jedert |
 |
| Polančev vrh |
 |
| Sv. Ožbolt |
 |
| Trenutek |
 |
| Preproga v vijoličnih odtenkih pred Sv. Ožboltom |
 |
| Stotere latice se stegujejo proti soncu |
Komentarji
Objavite komentar