Ljubljana - Pot spominov in tovarištva

Kam, kam, kam? Nenehno ponavljajoče vprašanje v času, ko smo zaprti kot v represivnih institucijah. Svoboda je omejena na gibanje v občinah prebivališča. Pred koronavirusom si nisem mogla misliti, kako duhamorno je živeti na področju, ki ti ne ponuja nobene prave vzpetine, če odštejemo sveto romarsko točko vrlih Ljubljančanov, Šmarno goro s svojo sosedo Grmado. Tega obleganega kuclja si nisem želela videti niti od daleč, kaj šele biti v valeči se množici proti vrhu hodečih ljudi, željnih zraka, sonca in občutka svobode. Pisala se je nedelja, zato je bilo pričakovati, da so se vsi odpravili kamorkoli, samo da so šli na plano in dnevne sobe zamenjali z radostmi pod kristalno modrim nebom. Torej kam? Bolj ko sem tuhtala, bolj sem se zavedala, da rešitve ne bo. Zatorej v množico! Če sem se že primorana nenehno srečevati, naj bodo srečanja vsaj čim krajša. Na kolo! 

S prijateljem se dobiva v Karlovškem predmestju in zavrtiva pedala proti zahodu po Poti spominov in tovarištva. Do Kosez je bilo še kar zabavno, občasno so se videli Grintavci. Po Bežigradu sva vijugala med hišami in bloki, se peljala čez pokopališče - kako pomenljivo v teh dneh - in delno obkrožila omrtvelo nakupovalno središče BTC. Mimo Polja sva dospela do psihiatrične bolnišnice in se, preden sva z nosovi trčila v Fužinski grad, zapeljala čez Ljubljanico do Golovca. V klanec je šlo z mojim fensi šmensi kolesom tako, kot če bi mi nekdo pri plezanju v rukzak stlačil ducat pollitrskih plastenk vode. Skratka, šlo je bolj nazaj kot naprej, zato sem se, kolikor hitro sem zmogla, spravila s kolesa in ga rinila v klanec. Ko je strmina malo popustila, sem se znova skobacala nanj in vrtela pedala kot obsedena. Huh, nekako sem pririnila do vrha, vsaj mislila sem tako, a kaj ko je bil malo naprej nov vzpon in nato še eden. "A bo tega sploh kdaj konec," sem postala nejevoljna. Da, seveda se je na neki točki vsa stvar prevesila, saj bi v nasprotnem primeru morala priznati, da ima tudi ta občina pravi kucelj. Ker po vsej muki tega še vedno ne priznavam, je bil mater očitno  preskromen, še bolj pa višina. In ko bi moral slediti le še uživaški spust, mi kar naenkrat desna noga zapleše po zraku, za mano na tleh pa odskakuje odpadel pedal. Tristo kosmatih, s seboj nimam nobenega kosa orodja, somučenik tudi ne. Po nekaj dober-danih z nasproti hodečimi se pripelje kolesar. Super dečko - ima orodje, se mi reži dokler ne odpre etuija in skomigne, da ne bo ničesar ustreznega za kolo, kot je moje. Vseeno se ni dal. Prijel je pedal in ga do polovice privil kar z rokami. Kaj drugega kot hvala lepa mu nisem uspela reči, saj mi je bilo preveč zoprno, da sem ga spravila s kolesa na največjem klancu. Kako se je odpeljal, nisem upala niti pogledati. Meni je bilo enostavno, saj je šlo navzdol in celo pedal je služil za delno oporo. In tako sem prišla na kolesu vse do mesta spomina, kjer sva s tovarišem pred parimi urami začela, in nato še domov, pa čeravno, iz previdnosti, da ne bi odlomila desnega pedala, potiskajoč zgolj levega.