Storžič

jugozahodni žleb in jugozahodni greben

Lepo vreme in moje kislo razpoloženje nista šla z roko v roki, a ker sem vedela, kaj je slednjemu vzrok, sem se odločila razpoloženje polepšati, vreme pa naj ostane, kot je, čeravno bi bile kaplje z neba rastlinam po precej dolgem obdobju sušnega vremena nujno potrebne. 

Usodo nam zadnje tedne kroji koronavirus, zato imam zgolj eno možnost ubežati ravninski občini, v katero sem ujeta kot Gregorčičev ptič s svojo tožbo. Pomoč staršem je dovoljena, zatorej pot pod noge in na Gorenjsko. Po jutranji kavi sem bila odpeljana v avtu s pravo registrsko tablico v Povlje - izhodišče v pravi občini, da ne bi kršila še te, v katero pogojno smem. 

Med potjo sem sedeč kot žakelj krompirja na sovoznikovem sedežu ugotavljala, da so starši nenavadna bitja. Četudi naj bi sami v zrelejših letih potrebovali otroke, so še vedno tisti, ki jih ščitijo s svojimi perutmi in izpolnjujejo njihove želje. Kakšna sreča, da jih imamo, kljub dejstvu, da vedno ne vidimo eye to eye.

Avto se je slednjič ustavil, sama pa sem kot na vzmeti poletela s sedeža in odbrzela po poti skozi JZ žleb, v katerem je še nekaj zaplat snega, na vrh, ki je bil tako obiskan, da nisem bila čisto prepričana, če je bilo na njem kaj manj obiskovalcev kot na Šmarni gori. Vsled gneče sem se kar takoj odpravila nazaj po JZ grebenu in si vzela čas za pavziranje malo nižje. Tudi na sestopu sem srečala kar nekaj kolenogriza željnih, ki so se zadovoljno vzpenjali soncu naproti.

Super je bilo, tako dobro, kot bi jedla veliko čokolado z lešniki. 😁

Krničarjeva koča

Jugozahodni žleb - pogled navzdol...

... in navzgor

Zahodni greben

Vrh z grebenom Košute v ozadju

Jugozahodni greben

Prvi letošnji avrikelj