Kupček svetle pločevine na štirih kolesih se ustavi v Šetvidu med Merkurjem in hotelom Nox. Pip, zaklenem vrata s pogledom navzgor in se nejeverno vprašam: "A tole je Šentviški hrib?" Celotna podoba tistega, kar se pred mano rahlo dviguje in zastira pogled proti zahodu, je videti kot pukeljček, katerega en krak se razteza proti Mednem, drugi pa v smeri Toškega Čela. Zberem vso pozitivno naravnanost, ki jo ta trenutek premorem in se celo z rahlim nasmeškom, čeprav z zadržanim korakom, napotim navzgor. Neizrazitih vzpetin v slemenu, poraslem z borovničevjem in lepimi bori, med katerimi je tudi nekaj listavcev, skoraj ni opaziti. Tekačev, sprehajalcev in kolesarjev je z vsakim korakom več. Pojavljajo se kot gobe po dežju, zato zavijem proti severu in se spustim do ceste, ki povezuje Golo Brdo s Seničico. V slednji opazim markacijo, po kateri jo uberem na greben Medanskega hriba. Zopet sem na široki poti, zopet med bori in borovničevjem. Ko že skoraj stopim na pot vzpona, se pocukam za rokav in skrenem levo, da se po drugi poti vrnem mimo zobu časa prepuščenih skakalnic do mojega ljubkega kupčka pločevine.
 |
| Pomladi navkljub, pticam še nastavljajo priboljške |
 |
| Velika Trata |
 |
| Na spustu proti Golemu Brdu |
 |
| Še malo in zopet bom zavila v gozd |
 |
| Potok Mavelščica |
 |
| Če preveč bluziš, se hitro znajdeš na klopastem terenu |
 |
| Proti Grmadi in Šmarni gori |
 |
| Letiiiiim |
Komentarji
Objavite komentar