Storžič

zahodni in vzhodni greben

Ni mi dalo miru in čez dva dni sem zopet stala na vrhu Storžiča. Štart je bil še vedno v koronarsko potencialno sprejemljivi občini Kranj, le da se je vzpon zgodil čez planino Velika Poljana in čez Psico. Greben je postregel z zaplato snega in meglami, ki so se z vsakim pridobljenim metrom bolj in bolj veselo podile in mi kratile razglede. Z najvišje točke se dlje od križa ni videlo, kar ni motilo velikih duhov, še manj mene, ki me je kar razganjalo od zadovoljstva. Sestopila sem čez Kališče do Laškega ter se po beli cesti v soncu vrnila na izhodišče v Povljah.

Majhno dejanje za človeka in še manjše za človeštvo, a kako veliko zadovoljstvo izriše na obrazu.

Obetal se je dan, kot se šika

Jernejina klop

in še Andrejeva s Tolstim vrhom

Velika Poljana

Danes moja klop

Dan, kot se šika, se je začel fižiti

Nekajkrat po nekaj metrov se je najde na zahodnem grebenu

Sledim rdeče belim pikam in se ne menim za megle

Pokuk nazaj

Juhu, zapihalo je in se razkadilo

Žal zgolj za trenutek in ...

... že se je vse znova ovilo v plašč tančic

Takšnega prelestnega pogleda na vrh pa že dolgo ne ;-)

Navzdol po vzhodnem grebenu do Bašeljskega prevala, nad katerim se dviguje istoimenski vrh

Že skoraj maja, a še vedno razveseljujejo

Vedno grem raje tod kot nekaj metrov nižje po poti

Kočica na poti proti Laškem

Samo del hriba, pa toliko poti

Dolgo, zložno prečenje po mehki poti

Žolna na delu