Prečenje od Koštrunovca do Mišeljskega konca in čez Debeli vrh nazaj na Uskovnico

nedelja, september 05, 2021

Prečenje od Koštrunovca do Mišeljskega konca in čez Debeli vrh nazaj na Uskovnico

Ura je odbila natanko 7, ko sem zaloputnila avtomobilska vrata na Razpotju pred Uskovnico. Stopim po cesti, ki me v nekaj minutah pripelje na planino, kjer od kapelice nese pogled tja daleč do lepotcev, na katerih temena se mislim povzpeti. Usmerim se na ožjo cesto, ki se čez čas spremeni v stezo. Do planine Spodnji Tosc se rahlo prečno vzpenja, tam se v hipu postavi pokonci in se v kratkih okljukih dvigne na planino Zgornji Tosc ter s tem do triglavske magistrale. Nekaj časa ji skoraj vodoravno sledim. Ko se pred menoj na skali pojavijo napisi s smernimi puščicami, izberem levo pot proti Velemu polju, a jo že po nekaj korakih zapustim in znova zavijem levo. Zaraščena potka me pripelje naravnost na planino Malo polje, kjer se mimo Presihajočega jezera, ki je bolj podobno kravjemu kalu kot bistremu jezercu, sprehodim do planine Pod Mišelj vrhom, na kateri se mirno pase živina. V Mišeljski dolini me možic usmeri proti Koštrunovcu, najprej po dobro vidni potki, ki se pozneje občasno izgublja, nato skozi nekaj ruševja dosežem melišče, od koder jo uberem direktno po strmem travnatem svetu na prvo glavo Koštrunovca. Obhodim vse glave in vmes najdem zanimiv preduh, ki me v mislih ponese v KSA k 'sodu brez dna'. Pogled na bližnje vzhodno lice Mišelj vrha mi razodene, kje je kaminski prehod, kateremu v nadaljevanju sledi strm skrotasto-travnat svet, ki se pod vrhom položi. Na temenu 2350 m visokega lepotca se zazrem proti našemu velikanu. Ne uzrem ga. Okoli glave mu plešejo nagajivi oblaki, ki jih tako privlači, da so pozabili na okoliške hribe, zato so pogledi na belosive skalne ostrice, ki se dvigajo v nebo na vzhodu, jugu in zahodu, čudoviti. Malo navzdol in že se znajdem Na Nizkem, nato na Mišeljski glavi. Pred sabo že gledam koto 2344 in se veselim poplezavanja. Po 20 minutah je poplezavajoči del za menoj. V prvem delu po ozkem grebenčku gor in dol je skala kar solidna, v nadaljevanju pa je po obodu majhne amfiteatralne tvorbe/stolpiča slabša in zahteva nekaj več previdnosti. Sledi še vzpon po skrotju na vrh Mišeljskega Konca in že pogledujem proti pohodnikom, ki se pomenkujejo na Hribaricah. Ker naj bi me čakal najtežji del prečenja, se odločim, da bo počitek sledil po sestopu. Pogledam v grapo, ki naj bi me pripeljala na meli, a ni najbolj užitna, zato poplezam desno ob njej in vanjo stopim pri zagozdenih skalah, ki jo delijo na dva dela. Nezauplivo se nagnem naprej, da preverim, kako bo z nadaljevanjem po grapi. Tudi njen spodnji del mi pretirano ne diši, zato jo zgolj prestopim in odplezam do melišča vzporedno z njo po njeni levi strani (gledano navzdol). Sestop po grapi je lažji kot ob njej, a njeno nedrje je precej bolj drobljivo, kot je bila moja izbira. Ko sem na podih, me mine želja po počitku, zato nadaljujem v smeri Vršakov, malo pred njimi naciljam smer k mojemu zadnjemu današnjemu vrhu. Na poti tja, se ustavim še na Vrhu Lašt. Na sedelcu pod SZ grebenom Debelega vrha znova nataknem čelado. Ko se nekaj časa vzpenjam, se spomnim, da naj bi poplezavala, jaz pa še vedno s palicami v rokah. Vestno jih spravim, dvakrat primem za skalo, pogledam po razu/grebenu navzgor in se odločim, da jih znova vzamem v roke. In ravno ko pomislim, da morda danes ne bom srečala nikogar, me čaka presenečenje. Tik pod vrhom mirno počivajo trije kozorogi. Dvakrat škljocnem, naredim nekaj korakov in se znajdem pred celo čredo. Hitro še nekajkrat pritisnem na sprožilec, potem jih ne motim več. Pogledujem v oblake nad sabo, ki se gostijo in proti Triglavu, ki se je prvič danes sramežljivo pokazal, a se kaj kmalu znova ovil v tančice. Začnem sestopati proti Lazovškemu prevalu a začutim ostro bolečino v zunanji kolenski vezi desne noge. Uh, to ni dobro. Šepam, poskakujem po eni nogi, hodim postrani, samo da bi našla način, da bom zmogla dolg povratek do izhodišča. Nič ne pomaga. Malo pred prevalom se sesedem na skalo, potegnem iz rukzaka sendvič, premislim situacijo in se odločim da bom zmogla, četudi bom hodila do srede noči. Vsak korak proti planini Jezerce je muka. Najraje bi kričala, a ne bi pomagalo, torej sem tiho in zgolj od časa do časa se izvije iz ust kak zategli aaau. Zložno nadaljevanje proti Krstenici mi vlije novo upanje, da je že bolje. Seveda se vse bolečine povrnejo takoj, ko na drugi strani planine pot zavije strmo navzdol proti planini Zgornja Grintovica. Od Spodnje Grintovice do Voj je bolečina še bolj neznosna, saj se pot spremeni v grozno vlako, na kateri se kamenje nenehno obrača pod nogami. Pri Mostniškemu slapu si oddahnem. Še nikoli nisem bila tako vesela, da imam do izhodišča pot navzgor in to celo kakih 350 m vzpona. Z lahkoto in kot nova šibam ter se še preden pokrajino zagrne noč vrnem h kapelici, od koder sem zjutraj opazovala vse, kar je bilo pred mano, sedaj pa vse, kar je za menoj. Pravljično…

Skrajno levo Vzhodni Vršak, zadaj Lepo Špičje, greben od Poprovca čez Kanjavec do Zoba Kanjavca, Zadaj Razor, pred katerim se kažeta Pihavec in Bovški Gamsovec. Triglav in druga gospoda so v oblakih.