Kreda, Slatna,Vogli, Velika in Mala Zelnarica, Kopica, Velika in Mala Tičarica

sobota, september 25, 2021

Kreda, Slatna,Vogli, Velika in Mala Zelnarica, Kopica, Velika in Mala Tičarica

dva grebena, en sam užitek

Ideja, ki nikakor ni prišla na vrsto, je končno iz besed meso postala. Pred odhodom sem se analitično poglobila v delček potepa in sicer, kako poiskati pristop na Kredo čez Rob pod Kredo. Uspelo je. Kjer se na poti iz Dednega polja proti Lazu začutijo možni prehodi in uzrejo skalne zaplate, pred tem pa v gozd seže ozek melnato-travnat pas, sem se usmerila strmo levo navzgor (cca. 15-20 min za planino Dedno polje). Že nekaj metrov za tem, ko sem zavila, sem videla prečno potko ali stečino, ki jih je bilo v nadaljevanju še nekaj, a jim nisem sledila. Po sprva zelo ustrmljenem terenu se je svet nekoliko položil. Iskala sem prehode med ruševjem in si z zemljevidom pomagala, da sem se približno držala zastavljene linije. Enkrat sem se pustila zapeljati stečini, ki je vodila desno navzgor, a me je pripeljala na romantičen pomolček, nad katerim so se žal videle zgolj plantaže ruševja. Znova sem se usmerila levo in iščoč prehode zadela na nekaj, kar je bilo videti več kot zgolj stečina. Temu več, ki se je občasno izgubljalo, sem več ali manj sledila. Pripeljalo me je na travnato zaplato, ki sem jo imela nagledano že doma in ko sem na njenem zgornjem koncu znova stopila v ruševje, so me pričakale celo obžagane veje, ki sledijo robu grebena. Če je bilo treba tu in tam v spodnjem delu preizkusiti, kako se je guncati na vejah ruševja, so bile tu akrobacije nemožne, saj je ruševje bistveno bolj togo. Vsled tega se je kljub starim obžaganinam ponekod težje prebiti z ene na drugo stran, je pa vsekakor stezica še vedno spodobna in napredovanje ni zoprno. Razgledi so božanski.
S Krede sem nadaljevala na Slatno, ki so jo okupirali ducati krokarjev. Blizu vrha sem zaznala smrad, pogled pa raje umaknila stran od razpadajočih kadavrov drobnice. Na sedlu proti Voglu sem v velikem loku obšla še zadnje razpadajoče truplo in se hitro povzpela na Prvi in Srednji Vogel, nato na neimenovani vrh in že sem bila na zadnjem Voglu, s katerega sem se spustila čez koto 2309. Z Vrat sem nekaj deset metrov nadaljevala po markirani poti, nato zavila desno in po pobočju prišla na teme Velike Zelnarice, s katere sem nadaljevala na Malo in naprej po grebenu proti Kopici. Zadnji del grebenskega spusta z M. Zelnarice proti škrbini je tečno zagruščen in strm. Ni si privoščiti padca, saj bi lahko pristal na melišču v dolini 7J. S Kopice sem nadaljevala po poti proti V. Tičarici. Z njenega vrha je grebenček proti M. Tičarici vabljiv, a kolena niso bila več najbolj 'razpoložena', zato sem sestopila do markirane poti, a jo kmalu zapustila in se povzpela na Malo Tičarico po V pobočju, da sem dosegla omenjeni grebenček že skoraj na samem vrhu. Sestopila sem sproti Štapcam in turo zaključila s povratkom čez planino Ovčarija.