27-kilometrski sprehod z okli 2400 metri višinske razlike
V levem ovinku proti Javorniškemu Rovtu se odcepi bela cesta, ki vodi do doma Trilobit. Ob istem ovinku je tudi parkirišče, kjer zaloputnem vrata svoje malčice in jo mahnem proti Medjemu dolu. Že samo ime je zadosti, da se mi v grlu dela cmok. Ko k temu imenu dodam še drugega, nič manj pomenljivega - Medvedjak, ta vedno večji cmok s težavo pogoltnem in zarinem od doma izumrlih morskih členonožcev skozi samoten gozd. Voda šumi, zato dogajanja v okolici ne slišim in če se slučajno namesto členonožcev kje v bližini nahaja veliki sesalec iz reda zveri, upam, da tudi on ne sliši mene. Čudno-čudni občutki prenehajo, ko ugledam travnate poljane planine Seča. Svet se v trenutku odpre, oklica se pisano obarva in lažjega koraka stopam po pobočjih Struške proti Belski planini, na kateri cveti toliko narcis, da se jih lahko naužiješ in morda celo podvomiš o smiselnosti nadaljevanja proti Golici. Trmasti sprehoda ne bodo zaključili tukaj in ker sodim mednje, me noge ponesejo naprej. Vsaka poljana ob poti je odeta v barvo, a vsaka v svojo. In ker med hojo drugega kot razmišljati ne moreš, si vzamem čas in stuhtam, da se celostno gledano v začetku junija travnata karavanška pobočja odenejo v belo-rumeno-modro cvetlično trobolnico*. Pogled s sedla Suha proti Mali Golici me navduši, saj valujoče bele cvetke ubrano plešejo v melodiji vetra. Do vrha Golice se gostota dvonožnih sesalcev naglo povečuje in na vrhu je zabava podobna pravi vaški veselici. Huntadrata** odmeva po dolgem in počez, večje in manjše skupine so stisnjene v gruče, kot bi ne bili pred kratkim vsled koronavirusa zaprti v kletke svojih občin in ne bi še vedno poslušali in brali, da je potrebna varnostna razdalja. Me prav zanima, če moraš upoštevati večjo, če govoriš hitro in veliko, ter zadostuje manjša, če nisi ravno zgovoren tip. 😉 Če bi vrteli Bacha ali Ramones-e, bi se jim najbrž pridružila, tako pa brez ustavljanja nadaljujem po zahodnem grebenu do Jekljevega sedla in naprej čez Rožco na Hruški vrh. Pogled na prehojeno mi pove, da bo povratek dolg. Španov vrh, ki se vzdiguje med Planino pod Golico na tej strani in Javorniškim Rovtom onkraj, mi prav nič ne diši, a ker je taka usoda sprehajalcev, je treba zagristi v kislo jabolko in zdelati tudi povratek.
Simpatično, primerno za vsakogar, saj je sprehod moč poljubno skrajšati ali podaljšati. 😁
*Trobojnica - naj mi bo oproščena uporaba štokavskega têrmina iz časa 19. stoletja, ki se je pod vplivom narodnega preporoda, intelektualnih in političnih gibanj udomačil in še vedno vztraja tudi v slovenščini.
**Huntadrata - moje poimenovanje narodnozabavne glasbe.
 |
| Umetelno urejene brežine potočka Mali Javornik |
 |
| Planina Seča |
 |
| Mali vrh levo zadaj in Srednica desno spredaj |
 |
| Pogled na vse, kar me še čaka |
 |
| Narcise na Belski planini z razgledom na pogorje Stola |
 |
| Stari stan na Belski planini |
 |
| Proti Mali Golici |
 |
| Pokuk k sosedom |
 |
| Stražarja bukovega gaja |
 |
| Še vztrajajo s svojo čisto belino |
 |
| Ob poti |
 |
| Koča na Golici |
 |
| Srebrnkasto se svetlikajo pobočja narcis, ko se ozrem na prehojeno |
 |
| Opa, žurka. Še prišla nisem, pa že odhajam. Adijo. |
 |
| Klek, Hruški vrh in Dovška baba |
 |
| Jekljevo sedlo s pogledom na Golico |
 |
| Prečno, zložno, uživaško |
 |
| Hruški vrh |
 |
| Celotna prehojena pot in Čisti vrh pod Španovim vrhom (desno na sredini, kjer je travnato pobočje), ki me še čaka |
 |
| Dovška Baba s Hruškega vrha |
 |
| Sedežnica na Čistem vrhu s pogledom na Hruški vrh |
Komentarji
Objavite komentar