Robanov kot, Koran, Savinjek, Turni, Logarski kot

Od časa, ko sva se začela dogovarjati o skupnem potepu, je preteklo toliko vode, da so hektolitri pramajhne mere, da bi jo zaobjele. A ker na koncu vedno vse pride na svoje, je prišel tudi dogovor, ki se je nazadnje zgodil tako nepričakovano in v hipu, da sem komaj uspela stlačiti vse potrebno v nahrbtnik in že sem drvela proti Logarskemu kotu. 

Snidenje pred planšarijo, kjer ostane en avto, in nadaljevanje z drugim do izhodišča v Robanovem kotu je tudi minilo kot bi trenil in že sva stopala med dežnimi kapljami oziraje se k hribom. Pri zapornici sva zapustila belo cesto ter se usmerila na slabšo, kateri sva višje tudi rekla zbogom, in jo ubrala levo nekaj deset metrov po kolovozu ter naprej rahlo desno skozi gozd, dokler nisva na levi zagledala grape, ob kateri sva se mimo solnice zagrizla v strm bukov gozd. Nekdaj so tu rasli mogočni macesni, a so jih, kdo bi vedel kdaj in zakaj, požagali. Še večjo uganko mi predstavlja vprašanje, kako so jih spravili v dolino, saj ni nobene poti, nobene sledi drče, ničesar. So jih morda odvlekli navzdol po grapi, ki sva jo imela vseskozi na desni, v zimskem času, ko jo je prekril sneg? 

Višje sva se usmerila rahlo proti levi in po dveh urah in pol zagledala možica. Malo postanka, ravno toliko, da sva dobro zajela sapo in že sva nadaljevala v desno po grebenu, vijugala med drevesi, ruševjem in skalami vse dokler nisva prispela na Koran. Z njega nisva nadaljevala čisto po rezi, ampak sva se rušju za nekaj deset metrov ognila, nato sva jo ubrala navzgor na Savinjek. Vrh njega sva namesto sonca, ki se je vztrajno skrivalo za oblaki, ugledala drobcene rumene cvetke in oči so se ustavljale na grebenih nad to in sosednjimi dolinami. Greben Ut, greben Matkove kope, Krničke in Mrzle gore ter na jugu glavni greben v savinjskem delu KSA, pod katerim so se skoraj neopazno dvigali Turni, najin naslednji cilj. Odvijugala sva med skalnimi skulpturami, skrivenčenimi drevesi in se tu in tam za krajši čas spopadla z ruševjem, dokler nisva končno stopila na predvrh najvišjega Turna. "Tu gor bo treba," zaslišim za sabo in premerim skale, med katerimi zija zemlja in šopi rastlinja. Kratek poplezavajoči del naju je ločil do vrha. Z njega pa se je odprl enkraten razgled na Matkovo okno. Sestopila sva na drugo stran in se pod Turni vrnila do potke, kjer sva pustila palice. Nadaljevanje do lovske koče v Zabrložnici je bilo hitro za nama. Pod njo sva mimo studenčka po bližnjici dospela na potko, ki naju je pripeljala na mesto jutranjega srečanja. 

Kaj je sledilo, ni težko uganiti - kava in pivo v planšariji ter povratek v mestno življenje.

Ko zagledaš ta prizor, moraš z bele ceste levo na kolovoz, ki ga hitro zapustiš v desno in po gozdu navzgor

Prispeš do grape, ki vodi strmo desno in na levem bregu vidiš solnico, v smeri katere prečkaš grapo in nadaljuješ po bukovem gozdu

Tu in tam se pokaže Matkova kopa

Ker mi ni dalo miru, da je po poboču ogromno razpadlih, a visokih štorov, ki so bili nekoč mogočni macesni, me ZK opozori, ko zagleda sledi žage

Najdeva tudi stare zareze, ki kažejo kod navzdol, za gor grede jih ni videti

Po slabih dveh urah in pol prvi možic, nekaj metrov stran drugi in to je bilo to za ta dan

Od možica po grebenčku

Nadaljnja smer ture

Prehod, ki je za večje lahko malce neroden

Desno navzdol, nato po skrotasti grapi pred stebrom na desni navzgor

Pokuk v zatrep Robanovega kota

Še bela Skuta s Koroško Rinko pred njo in Mrzlo goro ter Krničko goro na desni

ZK opazuje del prehojenega ...

... sama gledam na drugo stran, kaj naju še čaka

Na vrhu Savinjeka rožice cveto

Matkova kopa, Matkov Grintovec, Jerebičje

Naslednji postanek - Turni. Za njimi Kamniško sedlo, Brana in Turska gora

Požagano ruševje je vabilo in sledila sva mu

Turni čakajo, da se prvič povzpnem nanje, za njimi od Ojstrice do Planjave

Pogled nazaj na Rdeči stolp in na levi zgoraj začetek gredine proti Matkovemu oknu

Rdeči stolp se spogleduje z Matkovim oknom

Če hočeš na najvišji Turn, je treba malo potelovaditi (foto ZK)

Sonce in ostanki oblakov so ustvarjali dih jemajoče prizore

Nekdaj drevo, sedaj skulptura

Z zadnjega vršička Turnov v Logarski kot

In še pogled na prej obiskani najvišji Turn

Lovska koča v Zabrložnici

Nekdanja lovska koča je nekaj metrov nižje

In še nekaj deset metrov nižje je izvirček, od katerega navzdol sva šla ob grapi po bližnjici

Bližnjica je kar dobro prehodna

Občasno se gozd razpre in takrat zagledam vedno nove prizore

Del pobočja je odneslo, prehod precej otežen

Dvojno okno