Velika planina: čez Kuklarje gor in čez Rigelj dol

Ker se je vikend začel brezpotno, naj se tako tudi nadaljuje, je bil moj moto v soboto zvečer, ko sem se odločala, kam naslednji dan. Obljubila sem si tudi, da ne bom pretiravala ne z višinci ne z dolžinci, a na koncu je naneslo tako, da je bila razdalja podobna prejšnjemu dnevu, višincev pa je naneslo celo nekaj več.

Začela sem pri spodnji postaji gondolske žičnice. Pred menoj pot skozi gozd, nad menoj koprenasto nebo in skoraj uro vzpenjanja po markirani poti, dokler na primernem mestu, v bližini velikega balvana, ne zavijem desno in začnem raziskovanje neznanega mi predela nad Kamniško Bistrico. Vijugam po meliščih, po travah in med drevjem. Naenkrat se nad menoj začnejo bočiti stene, z ene katerih mi kmalu mimo glave prifrči kamen spodobnih dimenzij. Nikjer ni opaziti ali slišati nikogar, zato dogodek pripišem nočnemu dežju in delovanju fizikalnih sil. Še naprej vztrajam na stezici, ki se zdi najbolj shojena, čeravno je bolj podobna stečini. Več njih se cepi levo in desno. Edina umetnost je slediti pravi ter se ne pustiti zavesti v slepo ulico, kar mi dobro uspeva. Kmalu še enkrat zaropota in znova leti kamenje - tokrat malo dlje od moje malenkosti. Ozrem se kvišku in storilca ujamem pri dejanju. Gams je in zdi se, da je ravno sredi jutranjega pretegovanja udov, zato se prav nič ne meni za tistega pod sabo, torej zame. Prijazno mu zakličem, da naj se me vendar usmili in pošlje projektile kam drugam. Zaleže in prehod najbolj sitnega mesta (podrtega pobočja), kjer je celo nekaj metrov razrahljane jeklenice, ki ji oporo nudi stara vrv, mine brez izmikanja izstrelkom. Od skalnega stražarja nadaljujem po prvinskem svetu do prehoda med ruševjem. Sledi kratek in strm sestop, ki je zaradi razmočenih tal drsen in neprijeten. Za njim prečno in kmalu zopet navzgor ter čez sedelce na drugo stran grebenčka in že sem blizu konca prvega dela samotnega raziskovanja. Na Veliki planini je pestro in glasno, zato se ne odločim za obisk Gradišča. Med stanovi/vikendi raje kar takoj poiščem prehod, ki me pripelje na pot čez Rigelj. Začne se drugi del raziskovanja, ki ni pretirano raziskovalen, saj je pot zelo dobro uhojena. Strma je, zanimiva, a v mokrem ne ravno prizanesljiva.

Ko se znajdeš tu, je čas, da zapustiš svet markacij

Melnato gozdno pobočje

Prečno in nato navzgor

Kar za nosom

Proti stražarju

Pogled za hrbet

Jeklenica in vrv z roko v roki

Potka s pogledom na Kalški greben

Spust pred ponovnim vzponom

Odpre se pogled proti Rzeniku, Deski in Lastovcu

Kjer je deblo kot lesa, prideš na jaso

Z jase na jaso ...

... do možica

Pogled nazaj

Pod sedežnico in mimo smernih tabel naravnost čez

Prehod do poti čez Rigelj

Prestopiti je treba ogrado ...

... in odvijugati navzdol

Tu in tam se skozi krošnje odpre pogled na dolino