Nisem bila čisto prepričana, če se mi ljubi pomoliti nos na plano, zato sem dolgo v dopoldan počela nič. Na koncu koncev so zaplate sinje modrega neba, ki so se bleščale skozi trgajoče se oblake, zmagale. Pograbila sem nahrbtnik ter se odpeljala do Kranjskega Raka, od koder sem se ob pol enih prav ležerno namenila na pot. Gradišče sem dosegla po slabi uri in pol. "Dan se je pravzaprav šele dobro začel," sem si rekla in nadaljevala čez planino Konjščico do planine Dol, kjer sem 40 minut pozneje že tlačila v usta priboljške in pogledovala proti Rzeniku. Močan veter in lenarjenje na mehkih travah sta me prepričala, da danes ni dan za nadaljevanje, zato sem se čez Tiho dolino odpravila proti izhodišču, ki sem ga dosegla štiri ure in pol po tem, ko sem ga zapustila.
Velika planina je dokazala, da upravičuje svoj pridevniški sloves, saj kar dobro pretegneš noge z enega na drugi konec in nazaj.
 |
| Prvi pogled na Gradišče in vzhodni del KSA |
 |
| Proti Rogatcu in Lepenatki |
 |
| Zasneženi Kalški greben, Kočna in Grintovec |
 |
| Pod Gradiščem pa rožice še cveto |
 |
| Planina Dol |
 |
| Lastovec in za njim Deska |
 |
| Tiha dolina |
 |
| Kal, ozaljšan s pomladanskim žafranom |
 |
| Dih jemajoči pogledi |
 |
| Vijolično v odtenkih |
 |
| Še zadnji pogled na stanove |
Komentarji
Objavite komentar