Cadini di Misurina*

četrtek, september 12, 2019

Cadini di Misurina*

krnice med vitkimi silhuetami

Pred petimi milijoni let je bila temperatura na tretjem kamnu od Sonca malo nad sedanjo, a se je v naslednjih treh milijonih let toliko spustila, da je nastopilo obdobje, imenovano ledena doba, ki je zakrilo, preoblikovalo in na koncu predvsem razkrilo geološko zapuščino prejšnjih epoh. V tem času** sta, kot nakazujejo novejše raziskave, na planetu sobivala Homo habilis in Homo erectus. V našem podnebnem pasu so nastajali ledeniki, ki so ukleščili gorovja in tako tudi Dolomite potopili do pod 2000 metrov visoko ledeno odejo, izpod katere so kukali zgolj najvišji vrhovi. Z otoplitvami in posledičnim taljenjem milijonov kubičnih metrov ledu so gore močno erodirale, v ledeniške morene pa so premikajoči se ledeniki odlagali ogromne količine detritusa in povzročili uničujoče oziroma, pravilneje rečeno, površje preoblikujoče hudournike, ki so dodatno podirali in brusili stene ter odnašali material. Toplejšim medledenim obdobjem so sledile vnovične ohladitve. Zadnja je začela izpuščati gore iz ledenih oklepov in doline iz nič manj ledenih ‘morij’ pred približno 12.000 leti.

Pustriška dolina (Val Pusteria) je bila v času zadnje ohladitve pod globokim ledom, ki naj bi segal vse do sedla Lavaredo (na V strani Treh Cin) in se čezenj spuščal po dolini Marzon, kjer se je spojil z prostranim ledenikom, raztezajočim od sedla Col di Mezzo (na Z strani Treh Cin), pod Cristallinom di Misurina in po dolini Ansiei ter se nazadnje združili z ledenikom Piave. Vnovičen porast temperatur in posledično neutrudno delovanje talečih se gigantov je zapustilo neizbrisne sledi v spodnjih slojih gora, pokrajino pa so dodobra preoblikovali tudi ogomni zemeljski/kamniti plazovi in podori. Tako so nastale navpične severne stene Treh Cin, južna stena Cime di Auronzo, severna stena Crode dei Toni*** ter šiljasto oblikovani vrhovi, stolpi, igle in žandarji ter škrbine in sedelca v majhni skupini Ampezzanskih Dolomitov, Cadinih di Misurina. Njih čari in divjost so dolgo časa počivali v tihoti.

Potem je prišel človek. V dolinah je našel ugodne bivanjske pogoje, potrebe so ga včasih prignale višje, a venomer se je vračal v prijazno toplejše zavetje zelenih dolin. Desetine, kaj desetine, stotine cadinskih stolpov mu je tisočletja neslišno šepetalo, dokler ni vzniknila želja, ki je slednjič privedla od občudovanja do raziskovanja divjih in globokih dolinic, oklenjenih z razvejano ošiljenimi grebeni k oblakom segajočih ostric. Tik pred koncem 19. stoletja se je v nedrjih Cadinov zgodil prvi vzpon. 31. avgusta 1896 sta ga opravila italijanska plezalca, brata Giovanni in Pietro Siorpaes. Pozneje so prišli še mnogi in se povzpeli na bolj ali manj znane vrhove in stolpe, med katerimi segajo kamnite roke najvišjega, Cadin di San Lucano, vse do 2839 m nad morjem.

Gorska skupina zaradi svojih nenavadnih oblik pritegne pozornost od kjerkoli jo uzreš, zatorej ni čudno, da je med ostricami speljanih več poti. Kdor želi stati na enem od vrhov in nima alpinističnega znanja, lahko najame vodnika, s katerim se bo varno lotil želenega vrha ali stolpa, saj na večino vodijo tudi lažje plezalne smeri, do UIAA III. Kljub temu, da bo klient v varnih rokah, je močno priporočljiva previdnost. Skala marsikje ni najboljša. Komur takšna oblika gorništva ne ustreza, a bi se želel povzpeti na enega od vrhov v skupini, ima na voljo zgolj 2788 m visok Cadin Nord-Est, v katerega so v šestedestih letih prejšnjega stoletja ostro zarezali s ferato Merlone (Via ferrata Merlone), B/C težavnostne stopnje, ki je odličen primer ‘dimnikarskega udejstvovanja’. Pristop je namreč v znamenju ‘lojtranja’, s čimer želim poudariti, da kovinske lestve sledijo druga drugi. Če niste prepričani, da si lestvohodstva resnično želite, pomislite, da ga boste z nekaj vmesnimi nezavarovanimi prehodi približno uro in četrt prakticirali navzgor, nakar boste vajo ponovili še v sestopu. Kdor takih ambicij nima, želi pa hitro in izjemno zanimivo uvodno spoznavanje s Cadini, bo zadel v polno z izbiro poti Bonacossa, ki poteka z juga in preči Cadine ter se konča pri koči Auronzo, pod obličjem Treh Cin.

Izhodišče
Parkirišče je urejeno pri spodnji postaji sedežnice Col de Varda, ki vozi do istoimenske koče. V poletni sezoni je obratovalni čas med 9.00 in 17.00. V kolikor se boste pustili do koče zapeljati, si boste pot skrajšali za 45 minut. V primeru, da se napotite peš, boste vzpon opravili po poti št. 120, ki je obenem tudi servisna cesta smučišča, kateremu je sedežnica namenjena v zimskem času. Po približno pol ure hoda bo vaša bela cesta zavila ostro levo, naravnost pa se nadaljuje cesta proti koči Citta di Carpi.

Opis delno zavarovane poti Bonacossa
Pot, označena vseskozi s številko 117, se začne kmalu za kočo Col de Varda, kjer boste uzrli spomenik Albertu Bonacossi. Od tod rahlo nedorečeno vodi skozi rododendrone, redko rušje in macesne proti meliščem, ki jih, ko jih doseže, vztrajno v rahlem vzponu preči proti škrbini (Forcela de) Misurina. Ta del poti ponuja enkratne razglede na nasproti ležečo skupino Cristalla, močno rdeče obarvane pramene stene Crode Rosse d'Ampezzo in lesketajoče jezero Misurina globoko pod vami. Tik pred škrbino se pot postavi zelo pokonci. Vzpon so olajšali z jeklenico na desni in stopnicami. Ko se znajdete na koncu tega ne ravno ljubkega vzpona, se pred vami odpre božanski pogled proti Trem Cinam, medtem, ko je za vašim hrbtom veličasten Sorapis. Sledi zelo zahteven in strm spust v krnico Cadin della Neve. Na več mestih so jeklenice potrgane, izpostavljenost je precejšnja in pod nogami vam lahko kaj hitro zdrsnejo kamenčki. Ko dosežete Cadin della Neve, se je potrebno usmeriti rahlo desno navzgor, proti v ključih vijoči se poti, ki ste jo ob sestopanju gledali na nasprotnem pobočju. Pot, ki iz krnice vodi levo navzdol, bi vas pripeljala v dolino. Naj vas ne zavede tudi naslednje razpotje, kjer se pot številka 118 usmeri desno proti Forceli della Neve in se na drugi strani spusti proti jugozahodu do koče Citta di Carpi. Četudi pot mestoma ni vidna zagrizite v poboče in sigurno boste ujeli vse strmejšo cik-cakasto stezico. Stene na vaši levi in desni se bodo z vzponom ožile, ozračje bo postalo malce tesnobno, a ko boste pred seboj zagledali velike, ukleščene balvane, čez katere vam bodo pomagale lestve, in se boste kaj hitro znašli na škrbini s pomenljivim imenom Forcela del Diavolo, na katere levi strani pokončno stoji teman sivo-oranžen stolp, ki s škrbino deli ime, bodo ob pogledu na krnico Cadin dei Tocci, ki se razprostira onstran šrbine, vse neprijetne misli v hipu izpuhtele. Cadin dei Tocci na severni strani zapira enako poimenovana skupinica, za katero se šopirijo mogočne Cine. Na njihovi levi se v ozadju strumno kaže Torre dei Scarpei, še bolj levo pa Croda dei Rondoi. Desno od Cin seže pogled vse do vrhov Crode Fiscaline. Spust je najprej strm, pozneje se vnese, a se število stezic poveča. Pojdite rahlo proti desni, proti stenam, ki zapirajo pogled proti vzhodu, in kmalu boste zagledali simpatično kočo Fonda-Savio s črtastimi modro-belimi polkni. Do nje privede z zahoda pot številka 115 in če se odločite zapustiti pot Bonacossa, jo lahko po njej mahnete proti izhodišču. V kolikor boste vztrajali, boste nagrajeni z zanimivo oblikovanimi skalnimi tvorbami ob poti in z vrsto čudovitih razgledov. Od koče se usmerite proti jugozahodu. V nekaj korakih boste na sedlu, kjer se obrnite levo navzdol, kamor vodi tudi pot številka 112, Sentiero Durissini. Slednja vodi proti Forcelli della Torre, vaša pa se spusti proti dolini Ciandedele. Na vseh mestih ni dobro vidna, zato se usmerite rahlo levo in zložno nadaljujte do sedla Rinbianco. Vodilo vam je lahko v daljavi vidno nadaljevanje poti, ki preči vzhodno steno vrha Ciadin di Rinbianco. S sedla najprej grebensko nadaljujte do stene in s tem nadaljevanja poti, ki ste ga videli že iz daljave. Hodite po kar drzni polici s prekrasnimi pogledi na vzhodne Sextenske Dolomite. Ko se polica konča ste že v vzhodni steni/pobočju vrha Cadin de le Bisse. Pot vas povede v levo pod razmočeno previsno steno. Povzpnete se po mnogokrat mokrih in drsnih lestvah, ob katerih je vseskozi napeta jeklenica za samovarovanje. Vzpon vas privede v višje nadstropje, na polico, katere konec vam razstre bližnji pogled na Tri Cine. Ker koča Auronzo ni več daleč, si velja vzeti nekaj trenutkov za uživanje. Nato nadaljujete proti Le Cianpedele. Na njegov vrh se morate pomujati, saj je samo nekaj korakov s poti. Nadobudneži so njegov prostrani vrh okrasili z nekaj večjimi možici, ki so v kadrih prav fotogenični. Z vrha se rahlo spustite do sedla Longeres in nadaljujte do koče Auronzo.

Sestop
Če vas je potep navdal z entuziazmom in želite opraviti krožno pot, se lahko v nekaj minutah, ko zapustite edini vrh, ki ste ga obiskali, usmerite levo in jo (na nekaterih zemljevidih je pot markirana) uberete navzdol. Prej ali slej boste zadeli ob markacije, ki vas bodo po travnato-melnatem terenu, nižje pa skozi macesnove gaje pripeljale do jezera Antorno. Ostanite na levi strani ceste, gledano v smeri sestopa, in po travnikih boste z nekaj krajšimi odseki korakanja po cesti, prispeli do kampa A la Baita in naprej ob levem ali desnem bregu jezera Misurina do izhodišča.

Če se zadovoljite s koncem poti pri koči Auronzo, pod njo, na začetku parkirišča, ujemíte avtobus, ki vas bo pripeljal do jezera Misurina. Na postajališču so napisani časi odhodov.

Časovnice
Parkirišče - koča Col de Varda: 45 min
Koča Col de Varda - koča Fonda-Savio: 2 h 30 min
Koča Fonda-Savio - koča Auronzo: 2 h 45 min
Koča Auronzo - jezero Misurina: 1 h 45 min

*Ladinsko poimenovanje skupine = Ciadìs de Meśorìna
Izvor izraza Cadini je iskati v ladinski besedi ciadìn, ki pomeni dolino, kotlino, cirkus, kar referira na labirintno strukturo gorske skupine, prepredeno s številnimi krnicami.
** Pred dvema milijonoma let.
*** Najvišja gora in enako poimenovana gorska supina sta dobili ime po dolini. 3090 m visoka gora se je izvorno imenovala Croda di Val dei Toni. Nenavadno ime naj bi bilo povezano z edinstvenim zvokom, ki se ob neurjih z grmenjem širi med vrhovi.