Monte Paterno

104 leta, 2 meseca in 16 dni je minilo kar se je Sepp Innerkofler vzpenjal po poti, po kateri se je moja malenkost danes. On v družbi petih tovarišev, jaz sama, on v času vojne morije, jaz v obdobju miru, on v zavetju prihajajoče noči, jaz v prešerno lepem dopoldnevu. Njega je po prenehanju italijansko-avstrijskega obstreljevanja spremljala tihota, mene vseskozi glasno pogovarjanje in smeh obiskovalcev, ki so se želeli zazreti v svetovno znane Tri Cine vsaj z njihovega vznožja. Pozneje, ko sem glavno magistralo pod stenami lepotic zapustila in se usmerila na zgornjo stezo proti vstopu v ferato Innerkofler – De Luca, je še vedno odmeval smeh s poti proti koči Locatelli, ki so se mu na sami zavarovani poti znova pridružili pogovori bolj ali manj hitečih proti istemu vhru, proti kateremu je hitel on in katerega dih sem želela začutiti tudi jaz. Mimo stolpičev sem s hitrimi koraki dospela do vstopa v rov, ki je izdihoval težak, hladen zrak - kot bi še danes podoživljal tesnobo trpečih vojakov. Švignila sem mimo nemško govoreče družbe petih gospodov in brez misli vstopila. Vzpenjala sem se počasi, kot bi z vsakim korakom storila še enega za Seppa, moža, ki je s severozahoda na vrh prvi pristopil leta 1896. Na Gamsovem sedlu (Forcella del Camoscio) je bilo zopet bolj živahno, kar me je povrnilo v sedanjost. Usmerila sem se desno in v bolj hitrem tempu nadaljevala; vse v želji, da bi danes pustila za seboj in se povrnila k šesterici, ki ji je naproti prihajala silhueta, kateri je sledila še postava italijanskega vojaka na straži. Niso ga videli, medtem ko je sam v mraku zaznal premikanje. Ustrašil se je, kot bi srečal samega peklenščka in se že trenutek pozneje v srditem prerivanju s Seppom poslužil kamna, ki je s precejšnjo hitrostjo poletel proti nasprotnikovemu obrazu ter ga pahnil preko stene. 

Natanko opoldne sem stopila na vrh. Sonce je prijetno grelo, tu in tam so se podili oblaki in v dolinah so še vztrajale meglice. Magija. On je tistega daljnega dne ni doživel, kot tudi nikoli več ni uzrl razgleda z vrha na ljube mu Sekstenske Dolomite.

Umaknila sem se na osamljeno skalo in za kratek čas zase in zanj srkala magičnost. Nato sem sledila njegovi poti, ki se danes imenuje Sentiero delle Forcelle, proti vzhodu do Jezerske škrbine Forcella dei Laghi. Na njej se zavarovana pot zaključi, ravno tako pa je bilo tu konec današnjega potepa med stolpiči. Naprej sem nekaj časa sledila markirani poti, se nato prečno spustila po kar strmem melišču in se na njegovem koncu, ki ga poraščajo trave, ustavila in neslišno pokramljala s svizcema. V nadaljevanju sem imela le še nekaj korakov do mulatjere, po kateri sem se povzpela do koče Lavaredo, ter se po magistrali vrnila do koče Auronzo, kjer sem Seppu mahnila v slovo in si obljubila, da se kmalu zopet srečava.

Rifugio Locatelli s sedla Lavaredo. Nad zgornjo potjo, po kateri sem dostopila do zavarovane poti Innerkofler-De Luca, se dviga ostenje Monte Paterna

Cine z istega sedla

Znani stolpič imenovan Frankfurter oz. hrenovka*

Meglice, ki so doline vaš dom, meglice, ki so ostrice vaš prag...

Na vrhu Monte Paterna

Sentiero delle Forcelle. Na levi je Forcella del Camoscetto, na njeni desni je Punta del Camoscio, Punta del Camoscetto ima spodmol ob poti, škarjasti vrh je Punta Est. Zadaj se kaže Croda dei Toni, ki jo od Crode Antonio Berti deli Forcella Alta. Na sredi grebena je Cima Sud della Croda dei Toni in na koncu Cima d'Auronzo. Na Forceli de l'Agnel stoji bivak A. De Toni nad katerim se na desni dviga Punta de Lagnel.

Meglice, ki dražestno plavate pod oceanom neba

Še enkrat ošvrknem vrh Paterna, Punto del Camoscio in Punto del Camoscetto

...in zaobjamem obzorje od severozahoda...

...proti jugovzhodu

V bližini jezera Lavaredo pomežiknem Crodi Dei Toni

*V naših krajih se je v preteklosti hrenovka imenovala dunajska klobasa (Wiener Würstchen). Prve hrenovke iz mešanice svinjskega in govejega mesa je davnega leta 1805 začel izdelovati Johann Georg Lahner, ki se je za mesarja izučil v Frankfurtu. Frankfurtski predpisi niso dovoljevali mešanega mesa v klobasah, zato se je preselil na Dunaj, kjer za današnje razumevanje smešnega predpisa niso poznali. S svojimi klobasami, ki jih je poimenoval Wienner-Frankfurter Würstchen  (dunajska frankfurterica) je zaslovel skoraj čez noč. Hrenovke so postale celo taka modna muha, da niso umanjkale niti pri malici presvetlega cesarja Franca I. Habsburško-Lotarinškega, ki ga je sam mesar Lehnar podučil, da naj jih nikar ne je z nožem in vilicami, saj je njih pravilno uživanje z rokami. 

Ker so v začetku 19. stoletja hrenovke postregli s hrenom, so nekateri južnoslovanski jeziki zanje skovali ime, ki se je udomačeno tudi pri nas: hrenovka.