Tofana di Rozes

Lipella te mora navdušiti, četudi nisi najbolj strasten ljubitelj feratanja, saj ponudi bistveno več kot zgolj športno aktivnost. Za nekaj ur spojiti se z Lipello v eno, je potopitev duše v krasen ambient osrčja Dolomitov, ki prežet s tragičnimi a neizbrisnimi sledmi 1. svetovne vojne nenehno opominja na eno od dimenzij krutosti 19. stoletja, krutosti, ki nam je grozotam navkljub zapustila neštevne gorske poti in z izgradnjo vojašnic, bolnišnic, vojaških kolib, kavern in drugih objektov, v osrčje nodotaknjene narave umestila delček urbanega.

Ferata se vije po sistemu polic in na svoji poti proti 3225 m visokemu vrhu izkoristi najšibkejše točke zahodne stene. Kljub iskanju logičnih in čim enostavnejših prehodov, ne sodi ne po oceni, še manj po dolžini med lažje zavarovane poti. Z izhodišča pri Rifugio Angelo Dibona vodi lepa, široka in zložna pot do vstopa v vojaški rov, ki nas popelje v drobovje Tofaninega izrastka, Castelletto di Rozes. 

Castelletto so v 1. svetovni vojni držali avstrijski vojaki in s tem italijanskim Alpinom odvzeli oskrbovalno pot. Po letu jalovega italijanskega obstreljevanja so Avstrici še vedno neosvojljivo branili svoje položaje, medtem pa so italijanski vojaki od februarja 1916 pod budnim očesom inženircev kopali rov. V marcu sta jim na pomoč priskočila še pnevmatska vrtalnika in tako so pela kladiva in dleta 120-ih vojakov, ki so v štirih izmenah vrtali, razstreljevali in vlekli kamenje iz vsak dan nekaj metrov daljšega rova. Avstrici so kmalu spoznali italijansko namero, a ustaviti je niso mogli. Poveljnik voda, 19-letni Hans Schneeberger, ki je na položaju nadomestil kolega, padlega pod nabojem italijanskega ostrostrelca, je po prenehanju vrtanja in tresenja gore vedel, da je njihov konec blizu. Svoje vojake je vprašal, če želi kdo zapustiti položaj, a nihče ni niti trenil. Tistega dne se ni zgodilo nič, naslednjega, 10. julija, je v dnevnik zapisal: "Vse je kot včeraj, le da je minilo še 24 ur, za kar smo še 24 ur bližje smrti.” Do naslednjega dne so Italijani pod poveljstvom poročnika Malvezzija napolnili približno 5 x 5 metrov velik prostor na koncu predora z 35 tonami razstreliva. Ob 3.30 zjutraj je Malvezzi pritisnil na stikalo detonatorja. Ena, dve, tri sekunde grobne tišine preden je gora zagrmela in je zrak napolnil zadušljiv prah. Schneeberger je v oblaku kamnitih delcev in ruševin slišal kričanje svojih mož. Z nasproti stoječe gore je za Italijane neprecenljivi dogodek opazoval kralj Viktor Emanuel III. (Vittorio Emanuele Ferdinando Maria Gennaro di Savoia) in general Luigi Cadorna, ki sta se veselila uspeha. Preuranjeno. Alpine v rovu je dušil ogljikov monoksid in kar nekaj se jih je zgrudilo mrtvih. Tisti, ki so hoteli napasti s stene Tofane po vrvnih lestvah, so nemočni ostali na svojih položajih, saj jim je eksplozila razcefrala vrvi. Dan po eksploziji so Italijani dvignili na goro mitraljeze in se začeli polaščati Castelletta. V burnem dogajanju je Schneeberger zapisal: "33 mrtvih, položaj skoraj uničen, okrepitev močno potrebna," in predal notico Latschneiderju, ki je zamrmral: "Samo enkrat se umre,” nato se je prekrižal in pognal med kroglami po širokem melišču med Castellettom in Tofano ter naprej po dolini do zalednih položajev. Predal je sporočilo kapetanu von Raschu in umrl kot Fedipij* 20. stoletja. Še isto noč so prišle okrepitve in Schneeberger se je z nekaj preživelimi možmi uspel umakniti. Italijani so nekaj ur kasneje v predore spustili solzivec in zajeli južni del Castelletta.

Ko na S strani pomoliš glavo iz rova in se znova zazreš soncu v oči, zadihaš svobodneje, saj  zapustiš utesnjenost krute preteklosti za hrbtom, pred teboj pa se razprostirajo čudovite police ki režejo Z steno Tofane di Rozes. Sprehod po njih razstira skrivnosti vzhodnih sten skupine Lagazuoi Grande, Zimes de Fanes, Pizes de Furcia Rossa ter južno ostenje Crode del Valon Bianco. Če se po policah sprehodiš malo dlje, kot je nujno potrebno za nadaljevanje po Lipelli, prideš do skalne skulpture treh prstov, Tre Dita, ki so med vojno predstavljali avstro-ogrsko obrambno točko nad dolino Travenanzes. Prste so vse do novembra 1917 oskrbovali s severno ležeče piramidaste gore Nemesis, ko jih je bila avstro-ogrska vojska primorana zapustiti zaradi italijanskega napredovanja.

Po povratku do odcepa, ki kaže v smeri napredovanja čez zahodno steno Tofane, se začne težji del ferate. Meni je napredovanje dodatno začinila poledenela skala, saj je na delu, ki se dvigne navpik proti vršnemu pobočju, prejšnji dan curljalo spod talečega se snega, ponoči pa zmrznilo in odelo steno v ledeni oklep. Večjih težav nisem imela, v prste pa je bilo treba tu in tam pošteno pihniti topel zrak, da niso popolnoma odreveneli. Na vršnem pobočju me je razveselil jesenski sneg, ki se je v večjih in manjših zaplatah vil vse do vrha. Sestopila sem po grebenu in nato po precej bolj pobeljenem severnem pobočju proti koči Giussani ter naprej do izhodišča pri koči Dibona.

*Fedipij - po legendi naj bi po bitki na Maratonskem polju v Atene poslali kurirja Fedipija z novico o zmagi; ta je pretekel vseh 40 km od Maratonskega polja do Aten, kjer se je od izmučenosti mrtev zgrudil.

Od Dibonove koče proti vstopu v ferato Giovannija Lipelle. V zadnjem planu Marmolada, spredaj Col dei Bos in Lagazuoi Piccolo

Pot v polpreteklo zgodovino

Il Castelletto

Piz Ciaval in Pizes de Furcia Rossa s poti, ki se vije po enkrat ožji, drugič širši polici

Polica je dolga, pogledi zanimivi

Za Tremi prsti oz. Tre Dita se proti nebu stegujeta Tofana di Dentro in Tofana di Mezzo

Tre Dita od blizu

Ferata gre vse do ledenega slapiča in nato nekaj časa po njem navzgor - na poti je v toplejšem vremenu enostavneje

Na koncu ferate se odpre pogled na vršno piramido

Višji sestri v vsem sijaju

Poldne je mimo, luna pa še kar kima

Na vrhu

Plezalno zanimiva Punta Marieta desno spodaj, za njo sedlo Fontananegra s kočo Giussani

Severna stran, po kateri poteka sestop, je ostala pobeljena

Giussani med balvani

Pogled na možen sestop s Tofane di Mezzo - tik preden prideš na markirano pot, ki vodi od Giussanija do Dibone