Nuvolau, Averau in Cinque Torri

Tako kot je sonce premagalo meglo, je čudovit dan izbrisal sledi melanholije.

Nedelja, 8. september. 

Kamorkoli sem se ozrla, povsod so se za deževno zaveso dvigale v nebo kipeče stene. A to niso bile kamnite, trdne in mogočne stene vršacev, ki obkrožajo Cortino d’Ampezzo, temveč melanholično mehke, temno sive pregrade mikroskopskih kapljic megle, ki so vzbujale melanholične občutke s pridihom rahle srhljivosti, ki preži za vsakim vogalom in te z neskončno dolgimi rokami objame v svoje brezdanje vlažno naročje. Svetli žarek na koncu predora, za katerega se je sicer zdelo, da v vsej vlagi nima svojega konca, je bila vremenska napoved, ki je obljubljala skorajšnje izboljšanje in vzrokovala vnetemu brskanju po knjigah in iskanju primernega potepa, izvedljivega naslednji dan, ko sem v domišljiji že uzirala zasnežene hribe, lesketajoče v sončnih žarkih. 

Ponedeljek, 9. september. 

Mrzlo jutro in nebo še precej zakrito z oblaki ni bilo najbolj vabeče, a volja je bila tolikšna, da je sledila zastavljenemu cilju. S Passo Giau se po rahlo zasneženi in s potočki prepredeni poti usmerim na sever do vstopa v zavarovano pot Ra Guselo. Sneg z višino počasi narašča in na strmem delu bi bilo brez podpornic lenobe, kot včasih poimenujem palici, kar malo sitno. V žlebu, najzahtevnejšemu odseku poti, ki rahlo zasnežen ni bil pretrd oreh, ju obesim okoli zapestja in po skal’cah sem en-dva-tri na razglednem robu. Zaradi snega markacij ni bilo videti, zato jo po občutku mahnem čez manjše pode do koče na 2574 m visokem Nuvolau-u, kjer so razkrajajoči se oblaki in modro nebo nad njimi obetali prikupen dan. Hitro se spustim do sedla, ki se imenuje kot vrh, s katerega sem malo prej občudovala Tofane, Antelao, majhno gorsko skupino, ki se imenuje enako kot njen najvišji vrh, Croda da Lago, Pelmo, Marmolado in seveda najbližjega soseda in hkrati vrh, na katerega sem bila še namenjena, Averau. Stolpasti videz z rdečo in temno sivo kamnino ga dela izjemno privlačnega. Med kamnitimi bloki prispem do vstopa v zavarovani del poti in si natikam čelado, gledam steno nad sabo in mrgodim čelo. Požledeno je videti in ko vstopim v precej strmo začetno steno, kar zaplešem po poledeneli skali, katere spremljevalna jeklenica ni bila nič drugačna. Kmalu se ferata razcepi v dva dela, po desnem jo uberem navzgor in na amfiteatralni uravnavi, ki pomeni konec zavarovanega dela poti, ugotavljam, da tudi sestop ne bo nič kaj drugačen, saj je bilo tričetrt na deseto še vedno precej hladno. V nadaljevanju iščem najboljše prehode, nekajkrat zdrsnem na zahrbtno z snegom pokriti ledeni skali, a čez 20 minut že stojim na čudovito samotnem vrhu in vsrkavam ledeno lepoto narave, uživam v samoti in precej imenitno se mi zdi, da si z vrha po sneženju prva ogledujem bližnje in daljne dolomitske mogočneže. Ko me začne že kar pošteno zebsti v prste, jo uberem nazaj do Forcele Nuvelau, kjer si v topli koči Averau naročim veliko belo kavo.

Poznejši potep okoli Cinque Torri, je dnevu dodal še piko na i.

Ra Gusela s prelaza Giau

Piz del Corvo in Monte Cernera

Tukaj levo

V nebo kipi pobeljeni Sorapis, desno ošiljena skupina Croda da Lago

Kratek zavarovani odsek proti Nuvolau

Hop, hop in že sem čez

Današnja lepotca, levo Nuvolau, desno Averau

Pogled nazaj na vrh Ra Gusela

Kot v pravljici z belo kraljico Dolomitov v ozadju

Koča Nuvolau

Averau z Nuvolaua

Strelovodne žice, kot jih v vodniku vztrajno imenuje Mašera, na ferati Averau

Amfiteatralna lepota

Lagazuoi Grande, Fanes, Tofana di Rozes in spredaj neizstopajoča Zima de Fouzargo in Col dei Bos

Koča Nuvolau skozi škrbino

Brr, še ledene sveče zebe ;)

Vrh na dosegu roke

Averau

Cinque Torri; plezajo - malo jim zavidam

Spomini na strašne dni

Stolpi še z druge strani