Nikakor se ni izšlo, čeravno sem se vsak večer ozirala v zvezdno nebo in vsako jutro pogled najprej usmerila h kralju Dolomitov. Tako je prišel dan odhoda, dan, ko je bil čas za potep skopo odmerjen, in ker mi je bilo ime hriba všeč že ob pregledovanju literature in še bolj, ko sem ga prvi dan opazovala z Averaua, od koder je videti kot čisto pravi čarovniški klobuk, sem jo od muzeja Forte Tre Sassi mahnila proti njegovi najvišji točki. Pred muzejem mi je korak za trenutek zastal, a ker nisem navdušenka nad ostalinami iz 1. svetovne vojne in predvsem zato, ker je izgledal zaprt, sem pospešila naprej.
Po povratku s počitnic sem brskala po spletu in odkrila, da se je ime utrdbe iz neznanega razloga v nekem trenutku spremenilo iz Tra i Sassi, kar pomeni “med kamni”, v Tre Sassi. Na jugu se nad prelazom Valparola, kjer se utrdba nahaja, dviga moj cilj Sass di Stria* in na severu dvoglavi Lagazuoi**, na katerega nižji vrh sem že stopila. Zanimivo se mi je zdelo tudi spoznanje, da utrdbe niso začeli graditi med 1. svetovno vojno, temveč so Avstrijci pričeli z deli že leta 1897, ker je bila na prelazu meja Avstro-Ogrske s takratno Kraljevino Italijo. Po prvem letu vojne so jo Italijani uničili in kot opomin noriji je ruševina kazala svoj žalostni obraz vse do prihoda novega tisočletja, ko so jo ampeške oblasti obnovile ob pomoči znane gorniške družine Lacedelli***.
A naj se povrnem k svojemu čarovniškemu potepu. S severozahodne strani vodijo proti vrhu markacije, a tudi če jo mahaš malo levo, malo desno in se potikaš med rovi ter poplezavaš, na koncu koncev (in ta konec se zgodi kot bi trenil) dosežeš zelo razgleden vrh. Daleč, a spet ne tako daleč, da ne bi videla zasnežene vršne strehe, se bohoti tisti, ki bo počakal na enega naslednjih obiskov Dolomitov, malo bliže je Sorapiss, levo Cristalo, že skoraj pred nosom so Tofane in čisto blizu so Cinque Torri in Averau, pa tudi Pelmo ni prav daleč in za mojim hrbtom je skupina Sella in še pa še. Zatorej, če te pot zanese v tiste kraje, kjer gore odsevajo v neštevnih jezercih, po nebu pa se podijo kopasti oblaki, ki ozaljšujejo poglede, ne zamudi priložnosti za "klein, aber fein" turo, kot je pisalo v naslovu nekega starega vodnika.
* Sass de Stria je ladinsko poimenovanje, medtem ko je italijansko Sasso di Stria in v prevodu pomeni čarovniški kamen.
** Piccolo Lagazuoi se dviga neposredno nad prelazom Valparola, za njim proti severu je še 57 m višji Grande Lagazuoi
*** Lino Lacedeli je z Achillom Compagnonijem leta 1974 prvi dosegel vrh K2. Takrat sta v življensko nevarni situaciji zapustila druga dva člana odprave, Walterja Bonattija in Amirja Mehdija, ki sta bila prisiljena bivakirati na 8100 m višine.
 |
| Passo di Valparola - izhodišče z muzejem posvečenim 1. svetovni vojni |
 |
| Spomin na trpljenje, zadaj Marmolada, spredaj desno Setsass in Le Pale de Gerda |
 |
| Gora, na kateri so pisali zgodovino, je gora, ki pripoveduje zgodbo |
 |
| Utrinek s poti |
 |
| Lagazuoi Piccolo s sestopno gredino in spodnjim cik-cakastim delom poti Kaiserjäger |
 |
| Malo skalne telovadbe in malo lestvohodstva |
 |
| Pobeljena Tofana di Rozes in skupina Sorapissa za megličasto kopreno |
 |
| Pogled na južnotirolske kamnite lepotce |
 |
| ... bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet trpi ... |
 |
| Piz dles Conturines |
Komentarji
Objavite komentar