Conturines, Piz dles dues Forceles, La Varela

sobota, september 19, 2020

Conturines, Piz dles dues Forceles, La Varela

Capanna Alpina, kjer se je začela današnja tura, je le slab kilometer in pol od ceste, ki povezuje prelaz Falzarego s San Cassianom. Parkirišče pri koči je urejeno, parkomat tudi. 😆 Na začetku zložna in široka pot se v dolinici Plan de Furcia začne postavljati pokonci in v svoji naklonini vztraja vse do sedla Col de Lòcia, od koder se zlagoma spušča. Pod seboj zaslišim žuboreti potoček, svet se odpira in pogledi uhajajo na vzhodna, s soncem obsijana ostenja Conturines in Piz Taibun ter na drugo stran, na zahodne stene Zimes de Fanes in Pizes de Ciampestrin. Na Ju dal'Ega/Passo Tadega se usmerim levo, proti krnici Büsc da Stlü, katere ime bi v prevodu pomenilo luknjo, ki se mora zapreti. Vse bolj zanimiva in strma pot vodi proti jezeru Lech de Conturines, pred katerim se začasno položi. Voda je presahnila in jezersko dno se vidi kot blaten madež v skalnati pušči. Zatrep krnice je amfiteatralen, ljudje namenjeni na enega od obkrožajočih vrhov pa igralci in hkrati tudi gledalci. Po robu amfiteatra se sprehodim do pod stene Conturines, v kateri je takoj na začetku uzreti lestev, po kateri se začenja vzpon po ferati Tru Dolomieu, ki privede do zanimive skulpture na vrhu. Natančnega pomena temnopoltega mladeniča ne poznam, a po prebranem menim, da je povezan z legendo, ki jih je v ladinskih krajih v izobilju. Drhteči zrak ter tu in tam podeči oblaki so božanska kulisa, zato si izberem počivališče na prepadni skali in zadovoljno mljaskam sočen sendvič. Vreme je toplo, užitki neznanski. Včasih se ozrem v smeri Piz dles dues Forceles, kamor me bo kmalu zanesel korak, in La Varele, skrivajoče v meglicah. Sedelce, ki deli jugozahodni in glavni vrh tritisočaka, dosežem nekaj pozneje v kratkih a strmih cikcakih. “Na levo ali desno?” se poraja vprašanje med pogledovanjem proti obema vrhovoma. Jugozahodni, ki je nižji, deluje težje dostopen, zato skrenem desno do najvišje točke, ki so jo okitili z velikim križem. Ko ga enkrat zagledaš, ni dvoma, na kateri vrh si stopil - slika spodaj pove vse. 😉 La Varela* je najlažje dostopen tritisočak v vencu nad San Cassianom, malo drugače je z JZ vrhom, ki se vidi tudi iz omenjenega kraja. Ko sem se po grebenčku vrnila do sedelca, sem z malo obotavljanja le stopila na kotaleče se kamne. Izkazalo se je, da niso noben bav-bav, medtem, ko je majcena škrbinica, v katero se je treba spustiti in obhoditi v njej pokonci štrleče skale, lahko zaradi izpostavljenosti neprijetna. Na tem vrhu doživiš, v nasprotju z obiskanostjo glavnega, popolno samoto. Na njem si zgolj ti, velik in manjši križ ter nebo, ki si ga deliš z oblaki. Nič bolj kičastega, kot si privoščiti nekaj trenutkov v dobri družbi - ko si sam s seboj, v slabi pač ne moreš biti. 😄 Sestop proti Forceli de Medesc je po izročilu pisane besede v vodnikih in na spletu težak in siten. Meni se zdi precej zabaven in fotogeničen. Police so sicer vseskozi posute s šodrčki in na dveh odsekih je treba poprijeti za krušljivo skalo, a drugih potencialnih ovir ne zaznam. S sedla po meliščih do zaselka Rüdeferia, od koder se lahko spustiš v San Cassiano po Macesnovi poti (Tru di lersc/Sentiero dei larici) ali pa jo mahneš do ceste, ki povezuje La Villo s San Cassianom, je zgolj še simpatičen zaključek ture.

* La Valela = ime gore ima različne zapise; poleg omenjenega še: La Varella, Lavarela in Lavarella