Sas Ciampac

Napovedi niso bile obetavne, a tudi tako slabe niso bile, da bi onemogočale krajše raziskovanje. Nekaj po deseti uri se skobacam iz avta, ki je zadobil počivališče ob cesti, ki vodi iz Colfosca na prelaz Gardena/Passo Gardena. Na ostrem levem ovinku je na obeh straneh ceste prostora dovolj za nekaj vozil, kar vozniki hitro ugotovimo in s pridom izkoristimo. Čez travnike do koče Jimmi, nato med večjimi in manjšimi skalnimi stolpi z izjemnim razgledom na skupino Sella do škrbine Cier/Forcela Cier. Od tod po severnem pobočju Col Toronn-a do sedla Crespëina/Forcela de Crespëina in po razbrazdanem svetu do vrha 2672 m visokega Sas Ciampac-a. Sledil je spust proti severu in odkrivanje hribov, ki so se mi zdeli zanimivi za nek naslednjič. Na povratku so zagrinjajoče megle pričarale nenavadno vzdušje, ki se je s časom in prvimi kapljami prelevilo v napeto, nato pa hitro izgubilo avanturistični značaj, saj se je nad kočo Jimmi zopet začelo svetliti.

Nad prelazom Gardena; pogled na trdnjavo Sassolungo

Svet stolpičev, v ozadju Forcela Cier

Za menoj je ostala škrbina Cier in nad njo bdeči vrh Danter les Pizes; z vrha krnice Chedul

Forcela de Crespëina

Lech de Crespëina, v ozadju Piza de Puez s podaniki

Ožarjeni stožec Col dala Soné, na levi zadaj peščena graščina Col de Puez, na desni Sas Ciampei

Proti vrhu Sas Ciampac-a

Pobočja s pristopno potjo na Sas Ciampac

Severno obzorje s Sas Ciampaca

Na vzhodu nič novega. Oblaki se približujejo enako kot na zahodu. Vršni del Sassongherja se jim ne more več upirati.

Barvni posebnež Sas Ciampei

Sestop s Sas Ciampaca

Škrbina med hribom, kjer sem bila, in tistim, na katerega se bom enkrat prav gotovo povzpela

Nekaj privlačnega je v tej rdeči podrtiji

Fascinantni Col dala Soné

Iz vseh dimnikov se kadi

Železno jezero in beli puh

Še zadnji ošvrk Sas Ciampaca in Col dala Sonéja

Šahovska figura na Forceli de Crespëini

Nazaj k stolpičem pod Forcelo Cier - najvišji je navrtan