Piz di Zuber, L'Ciaval in Piza dales Diesc

ponedeljek, september 14, 2020

Piz di Zuber, L'Ciaval in Piza dales Diesc

Pri zgornji postaji kabinske žičnice stisnem zobe, nataknem rokavice in se v ne ravno zmernem tempu podam po poti, ki ji sledi od vode razbrazdano melišče v desno, dokler ne pridem v skrotast svet pod vertikalnimi zidovi, ki me privede do Ju dla Crusc. Na sedlu stopim iz mrzle sence na osončene pode, raztezajoče vse do koč Fanes in Lavarella. Morda ju obiščem ob prihodnjem obisku teh krajev, medtem ko bosta tokrat v mislih, da se nahajata relativno blizu, če bi me zgrabila huda lakota, česar sicer ne verjemem, še manj pričakujem.

Na Ju dla Crusc mi oko najprej zastane na čudoviti gori, katere južna stena ne bi pustila ravnodušnega prav nobenega 'platarja' in zato je v trenutku prepričala tudi mojo malenkost. V glavi se zavrtijo slike ulic vseh krajev v dolini Badie, ki sem jih obiskala. Nestrpno se želim spomniti, če sem kje uzrla knjigarno ali opazila, da bi v kateri mnogih športnih trgovin prodajali plezalno literaturo. Zaključek je hiter in prežet s skepso. Glasno in s poudarkom ga izrečem kar sama sebi: "Ni je." Nikjer razen v muzeju nisem opazila niti ene same samcate knjige. Žalostno dejstvo sicer ne pokvari razpoloženja, saj stric Google in spletne trgovine dajejo upanje tudi najbolj skeptičnim. Raje jo razigrano uberem na Piz di Zuber, ki neopazen sameva nekaj metrov s poti. Z njegovega vrha me kmalu ponese naprej in že gledam svet z L'Ciavala, ki mu je mati narava pri gubanju in ustvarjanju oblike in višine podarila 93 m premalo, da bi dosegel magično mejo 3000 metrov. Ko se stoječ ob velikem križu razgledujem po kraških podih, me dejstvo manjka v metrih prav nič ne moti, medtem ko mi prve približujoče pikice pomenijo povelje za odhod. Vzpenjajočim prepustim normalni pristop, mene pa malo levo, malo desno noge dostavijo na markirano pot proti naslednjemu vrhu, ki ima mesto v častnem klubu 3000, približno tam, kjer sem jo pred kratkim zapustila. Zadnji metri na Pizo dales Diesc so po mojem mnenju edino tehnično težavnejše mesto na vsej poti, saj se je treba povzpeti po razu, ki pa je dobro zavarovan z jeklenico. Ko stopim na njegovo teme, je vrh zavit v tišino. Praznino zapolnjujeta kavki, s katerima prijateljsko delim suhe marelice. Nad dobrotami se ne pritožujeta in meni je njuna prisotnost nadvse ljuba. V Dolomitih sem jih doslej srečala precej manj kot v domačih hribih, zato me celo malce nostalgično spomnita na domače loge. Iz zasanjanosti me predramijo močni koraki in glasno sopihanje, ki so neizpodbiten indic za povratek. Do Ju dla Crusca gre hitro, nadaljevanje čez pode tudi, saj pokrajina mehko valovi in ni pretiranih vzponov. Ko pod seboj zagledam koči Fanes in Lavarella ter lesketajoča jezerca, napoči čas za postanek. Ena številnih skal se v hipu spremeni v tron za počitek in hkrati 'mizico pogrni se'. Čevlji se sezujejo skoraj sami, za suhimi nogavicami pa moram pobrskati po rukzaku. Neskončne užitke lenarjenja začne počasi motiti pogled na pot onstran, ki se vzpenja čez melnato pobočje. Z vsakim trenutkom se bolj in bolj zavedam, da sem tjakaj pravzaprav namenjena in da bi s polnim trebuhom raje malo zadremala kot znova zagrizla v breg. Nič ne bo. Če je tisto moja pot, kar neizpodbitno je, jo je treba vzeti pod noge, saj bom samo na tem odseku morala prigarati več kot 250 višincev, preden se bom začela spuščati proti vlečnici, do katere me v nadaljevanju čaka še polkrožni obhod danes prehojenih hribov. Občutek, da sem s časom na tesnem, postaja realnost. Ura se ne meni za prošnje in nemoteno teče s svojim vedno istim ritmom. Na Ju de Sant Antone zadiham z bolj polnimi pljuči, saj se naklonina prevesi meni v prid. Urno drvim mimo edinega sestopajočega, prispem do prvih trav, ruševja in cvetic. Med tekom uzrem tudi kakšno klopco, ki bi me prav gotovo premamila, če ne bi kazalec kazal že skoraj četrte popoldan. Nekaj nižje zavijem ostro levo. Pot se začne vnovič dvigati. Moje sposobnosti teka v klanec so enake ničli, zato hodim, kolikor hitro lahko. Če bi v tistem trenutku vedela, da me čaka še okoli 300 m vzpona, bi prav gotovo izpregla konje, sedla v nizko travo in ždela dokler bi mi bilo nedelovanje po volji. Potem pa lagodno in počasi odšla dalje in peš prispela vse do doline. A trma je trma in zadala sem si krog okoli prehojenih hribov, vključujoč Piza dales Nü, v katerega južni steni bom v najbližji možni prihodnosti splezala vsaj smer ali dve, ter povratek v dolino sede na zadnji plati in zroč v hribe, ki se bodo barvali v prve večerne odtenke. Fotografirati se mi več ne ljubi, kljub dejstvu, da se vedno bolj pogosto ustavljam. Vsakič dva do trikrat globoko vdihnem, nato šibam dalje. Da mi ne postane dolgčas, poskrbijo na drevesih pričvrščene tablice, ki označujejo krpljarsko pot, naletim celo na odcep k snežni jami, ki bo zaradi hude časovne stiske morala počakati na potencialni nekoč, in ko ugledam cerkvico, vem, da je gondola na dosegu roke. Dve minuti pred uradnim zaključkom obratovanja potisnem vozovnico v kontrolno režo, grabljice se zavrtijo. V naslednjem trenutku sedim v kabini in se zadovoljno režim. Na vmesni postaji presedem na sedežnico, ki me v nekaj minutah dostavi v vasico Badia.