Gran Cir in Pice Cir

petek, september 18, 2020

Gran Cir in Pice Cir

Sassolungo je bil obkrožen s prefinjenim megličastim prstanom, ko sva se vzpenjali po rosnih travah proti koči Jimmi. Terasa z nekaj deset mizami je samevala v čudovitemu vremenu in zato kar klicala k jutranjemu kofetku. Če prištejemo tudi, da je bila načrtovana tura kratka, ni bilo racionalnega razloga proti krajšemu posedanju. Gospe v narodni noši, ki je ravno stopila iz koče, sem zaklicala: "Un latte macchiato e un cappuccino, per favore!" Dišeči skodelici sta ne ravno hitro, zato pa s toliko bolj gracioznimi gibi pristali na mizi. Ko sta bili prazni, se je tura začela; za muti pod vrhovi Cirov in mimo zgornje postaje kabinske žičnice Dantercepies do bližnjega 2252 m visokega Bustac-a, ki je kljub višini videti zgolj kot travnat kucelj nad prelazom Gardena, zame s pristopom na Gran Cir in po sestopu še na Pice Cir. Vrh slednjega je tako ošiljen, da sem zadnjo plat komaj prislonila na skalni rogelj, ki sta ga večino že zasedala dva, ki nista kazala prav nobenega namena, da se bosta kmalu odpravila. Ko sem zagledala še dve glavi, ki sta se mučili z zadnjima dvema ali tremi metri jeklenice, sem se postavila v nizki štart za povratek. In ker sem šla gor grede po ferati, sem sestopila po malce lažji, a bolj skrotasti poti do trav in naprej do zgornje postaje Dantercepies, v katere stavbi se nahaja tudi restavracija, ki je med drugim ponujala topel zavitek s sladoledom. Že me je prijelo, da bi ga poskusila, ko sem opazila drenj na terasi. Ta čas koronavirus res ni bil v polnem razmahu, a vseeno ... better safe than sorry. Sestopila sem nekaj deset metrov po servisni cesti, sedla v trave in počakala na muti, da sva se skupaj vrnili do vozila.

Kdor čaka, vseeno dočaka. Tri dni pozneje sem si privoščila zavitek na koči Jimmi. 😋 Nikoli prej ga nisem jedla v teh krajih in prav nenavadno se mi je zdelo, ko so mi postregli s koščki jabolk zavitimi v krhkem testu. Pozneje sem izvedela, da je takšen apfelstrudel tipičen v teh krajih.